Prehojena skavtska pot

Radovljiški steg je dobri dve leti mlajši od našega Združenja – uradno smo steg namreč postali jeseni l. 1992. A skavtstvo v Radovljici se je začelo že pred tem.

Na pobudo Andreja Černeta in radovljiškega župnika, gospoda Janeza Šketa, se je septembra 1991 začela zbirati prva skupina bodočih skavtov. Vodila sta jih Marija Jekovec in Bogomir Vnučec. Na prehodu v leto 1992, na prvem zimovanju, so nastali simboli stega, ki so ga poimenovali po ruševcu. Sledile so prve obljube in jeseni leta 1992 se je poleg klana oblikovala še četa izvidnikov in vodnic.

Na prvi tabor smo se odpravili v vročih julijskih dneh leta 1993. Takrat smo bili še začetniki in smo prve izkušnje raje kot sami nabirali s skavti s sosednje Breznice. Utaborili smo se ob reki Nadiži pri Kredu. Imeli smo 2 dekliška voda (Kavke in Žolne) in dva fantovska (Gamse in Kozoroge). Od takrat smo obiskali že vse konce Slovenije: od zasneženega Matkovega kota do vročih Krkavč na slovenski obali, zimovali smo na Uskovnici in spoznavali mlinarstvo v Stavči Vasi pri Žužemberku.

Prva leta sta delovali dve veji – četa in klan. Leta 1999, ko smo si nabrali že dovolj izkušenj, pa smo se opogumili in odprli še tretjo starostno vejo – krdelo volkuljic in volčičev, ki so se na svojem prvem zimovanju v Adergasu poimenovali Krdelo blatnih šap.

Oktobra l. 2012 smo se nekdanji, sedanji in bodoči Ruševci zbrali na Pustem gradu, na kraju, kjer so začetniki našega stega postavili svojo prvo kuhinjo v naravi. Pod geslom “Dvajset let, eno srce” smo obujali spomine in upihnili dvajset svečk na torti.
Od takrat smo doživeli marsikaj. Poleg odkrivanja skritih in manj skritih kotičkov Slovenije ter osvajanja najvišjega vrha Slovenije z rutkami okrog vratu in kitaro v roki, smo se bili zaradi pandemije primorani preizkusiti tudi v izvajanju srečanj na daljavo in hitro ugotovili, da se skavti z razlogom dobivamo v živo 🙂. Ker smo v tem času voditelji imeli nekoliko več časa, se je začela razvijati ideja o prenovi skavtske sobe, ki je že nekaj časa bivala v naših mislih. Ko so se razmere pandemije umirile, smo teorijo spravili v prakso in v decembru 2022 zaključili s prenovo skavtske sobe, na katero smo res ponosni in sedaj predstavlja prijeten prostor za druženje in ustvarjanje.

Naši izvidniki in vodnice so se poleg klasičnih poletnih taborov udeležili vseh Kvajdejev v zadnjih letih. Gre za poletni tabor vseh gorenjskih čet, ki se odvija vsakih 5 let. Leta 2012 v Nomnju, 2017 v domači Radovljici ter leta 2022 v Naklem. Na svoj račun so leta 2019 prišli tudi voditelji na taboru voditeljev “SREČAnje” in pa klanovci lani (2023), ki so se v velikem številu udeležili vseslovenskega tabora popotnikov in popotnic z geslom “korajža”.
Vsakoletno se udeležujemo skavtskih dogodkov tudi izven našega stega, ki jih pripravijo drugi stegi. Mednje spadajo IV izziv, Zaveži, Odbitek, Mnogolončnica, Jakec, … Pri marsikateri pa poleg novih poznanstev in lepih spominov prinesemo tudi nagrado za osvojeno prvo, drugo ali tretje mesto.
Od samega začetka sodelujemo pri akciji Luč miru iz Betlehema. Sprejem v Radovljici vsako leto privabi mnogo ljudi, Luč miru iz Betlehema pa ponesemo tudi v župnije, ki jih pokriva naš steg – vse od Ovsiš in Mošenj pa do Srednje vasi in Bohinjske Bistrice. Na sveti večer z našo pomočjo Luč miru razsvetljuje številne domove po okoliških krajih in vaseh. Tradicija je postal tudi pohod do vrha Begunjščice, kamor ponesemo našo Luč, da ta simbolno osvetli celotno gorenjsko.

Naš največji projekt do zdaj je bil 30-letnica stega, ki smo jo praznovali avgusta 2022 v Podbrezjah. Cel vikend smo namenili obujanju spominov in ustvarjanju novih s skupnim taborom stega. V nedeljo smo za zaključek imeli ‘Ruševje’, dogodek, na katerega smo povabili tudi vse bivše radovljiške skavte ter njihove družine, da so tudi oni lahko (spet) začutili pristno skavtsko energijo, ki je po preteklem vikendu kar sevala od nas.

Skavtsko življenje je v Radovljici od ustanovitve pritegnilo že veliko število mladih. Nismo bili vsako leto enako številčni, imeli smo vzpone in padce in tudi leto “zimskega spanja”. Trenutno nas je okrog 90, a če prištejemo še vse, ki niso več aktivni člani naše skavtske družine, a so v srcu za vedno Ruševci, je številka veliko, veliko večja. Ponosni smo na vse kar smo do danes zgradili in v prihodnost zremo z velikimi pričakovanji in željo, da bi svet pustili za spoznanje boljši.