ruševec skavti Radovljica 1

Dobrodošli

   na strani

         Radovljiških skavtov

STAROSTNE SKUPINE

Steg Radovljica 1 – Ruševci

Ruševci

Ste vedeli? Naš steg se imenuje po ruševcu. To je žival podobna petelinu imenuje pa se tudi škarjavec ali mali divji petelin.

>> Preberi več <<

ruševc

Srce Dežele na sotočju dveh Sav 

Skavtski stegi v Sloveniji se med seboj razlikujemo po barvah rutke. Rutko prejmemo na slovesnih obljubah, ki jih imamo vsako leto ob zaključku leta. Je del skavtske uniforme in jo ponosno nosimo, tekom skavtske poti pa na njej zbiramo razne kljukice in obeske, ki nas spominjajo na naše skavtske dogodivščine.

Začetniki skavtstva v Radovljici so se ob ustanovitvi spraševali, kakšna naj bo rutka, da bo najbolje predstavljala kraj, kjer živimo. Ker je Radovljica zrasla na 75 m visoki terasi nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke, na Radovljiški ravnini – Deželi ima Radolška rutka zeleno podlago, na njej pa se prepletata moder in rdeč trak, ki se na zadnji strani prekrižata. Zelena podlaga predstavlja Deželo, modra trakova Savo Bohinjko in Dolinko ter njuno sotočje, rdeča barva pa je Radovljica – srce Dežele.

Skavti iz Radolce (himna)

Mi smo skavti iz Radolce,

naša pesem naj pove,

radi hodimo v gore,

bratje so nam vsi ljudje.

 

Živjo mi, živjo mi,

živjo mi, o-o-o

živjo, živjo, živjo,

živjo Ruševci

 

Naš simbol je gorski rušovc,

zjutraj kliče nas v zbor,

črna suknja, rdeča roža

in belo pisan rep. Odp.

 

Zvesti Bogu, domovini

in pozorni do ljudi,

vitezi bili bi radi

in na vse pripravljeni. Odp.

Radi jemo makarone,

žgance, mleko in krompir,

čez klobase, feferone

zlijemo še mrzel pir. Odp.

 

Ko zvečer na nebu zvezde

se zasvetijo močno,

v taboru prižgemo ogenj

in ob njem zapojemo: Odp.

Steg Radovljica 1 – Ruševci

Srce Dežele na sotočju dveh Sav

 

Skavtski stegi v Sloveniji se med seboj razlikujemo po barvah rutke. Rutko prejmemo na slovesnih obljubah, ki jih imamo vsako leto ob zaključku leta. Je del skavtske uniforme in jo ponosno nosimo, tekom skavtske poti pa na njej zbiramo razne kljukice in obeske, ki nas spominjajo na naše skavtske dogodivščine.

Začetniki skavtstva v Radovljici so se ob ustanovitvi spraševali, kakšna naj bo rutka, da bo najbolje predstavljala kraj, kjer živimo. Ker je Radovljica zrasla na 75 m visoki terasi nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke, na Radovljiški ravnini – Deželi ima Radolška rutka zeleno podlago, na njej pa se prepletata moder in rdeč trak, ki se na zadnji strani prekrižata. Zelena podlaga predstavlja Deželo, modra trakova Savo Bohinjko in Dolinko ter njuno sotočje, rdeča barva pa je Radovljica – srce Dežele.

Skavti iz Radolce (himna)

Mi smo skavti iz Radolce,

naša pesem naj pove,

radi hodimo v gore,

bratje so nam vsi ljudje.

 

Živjo mi, živjo mi,

živjo mi, o-o-o

živjo, živjo, živjo,

živjo Ruševci

 

Naš simbol je gorski rušovc,

zjutraj kliče nas v zbor,

črna suknja, rdeča roža

in belo pisan rep. Odp.

 

Zvesti Bogu, domovini

in pozorni do ljudi,

vitezi bili bi radi

in na vse pripravljeni. Odp.

Radi jemo makarone,

žgance, mleko in krompir,

čez klobase, feferone

zlijemo še mrzel pir. Odp.

 

Ko zvečer na nebu zvezde

se zasvetijo močno,

v taboru prižgemo ogenj

in ob njem zapojemo: Odp.

Ruševci

Ste vedeli? Naš steg se imenuje po ruševcu. To je žival podobna petelinu imenuje pa se tudi škarjavec ali mali divji petelin.

>> Preberi več <<

ruševc

Naše zgodbe

Prehojena skavtska pot

Radovljiški steg je dobri dve leti mlajši od našega Združenja – uradno smo steg namreč postali jeseni l. 1992. A skavtstvo v Radovljici se je začelo že pred tem.

Na pobudo Andreja Černeta in radovljiškega župnika, gospoda Janeza Šketa, se je septembra 1991 začela zbirati prva skupina bodočih skavtov. Vodila sta jih Marija Jekovec in Bogomir Vnučec. Na prehodu v leto 1992, na prvem zimovanju, so nastali simboli stega, ki so ga poimenovali po ruševcu. Sledile so prve obljube in jeseni leta 1992 se je poleg klana oblikovala še četa izvidnikov in vodnic.

Na prvi tabor smo se odpravili v vročih julijskih dneh leta 1993. Takrat smo bili še začetniki in smo prve izkušnje raje kot sami nabirali s skavti s sosednje Breznice. Utaborili smo se ob reki Nadiži pri Kredu. Imeli smo 2 dekliška voda (Kavke in Žolne) in dva fantovska (Gamse in Kozoroge). Od takrat smo obiskali že vse konce Slovenije: od zasneženega Matkovega kota do vročih Krkavč na slovenski obali, zimovali smo na Uskovnici in spoznavali mlinarstvo v Stavči Vasi pri Žužemberku.

Prva leta sta delovali dve veji – četa in klan. Leta 1999, ko smo si nabrali že dovolj izkušenj, pa smo se opogumili in odprli še tretjo starostno vejo – krdelo volkuljic in volčičev, ki so se na svojem prvem zimovanju v Adergasu poimenovali Krdelo blatnih šap.

Oktobra l. 2012 smo se nekdanji, sedanji in bodoči Ruševci zbrali na Pustem gradu, na kraju, kjer so začetniki našega stega postavili svojo prvo kuhinjo v naravi. Pod geslom “Dvajset let, eno srce” smo obujali spomine in upihnili dvajset svečk na torti.
Od takrat smo doživeli marsikaj. Poleg odkrivanja skritih in manj skritih kotičkov Slovenije ter osvajanja najvišjega vrha Slovenije z rutkami okrog vratu in kitaro v roki, smo se bili zaradi pandemije primorani preizkusiti tudi v izvajanju srečanj na daljavo in hitro ugotovili, da se skavti z razlogom dobivamo v živo 🙂. Ker smo v tem času voditelji imeli nekoliko več časa, se je začela razvijati ideja o prenovi skavtske sobe, ki je že nekaj časa bivala v naših mislih. Ko so se razmere pandemije umirile, smo teorijo spravili v prakso in v decembru 2022 zaključili s prenovo skavtske sobe, na katero smo res ponosni in sedaj predstavlja prijeten prostor za druženje in ustvarjanje.

Naši izvidniki in vodnice so se poleg klasičnih poletnih taborov udeležili vseh Kvajdejev v zadnjih letih. Gre za poletni tabor vseh gorenjskih čet, ki se odvija vsakih 5 let. Leta 2012 v Nomnju, 2017 v domači Radovljici ter leta 2022 v Naklem. Na svoj račun so leta 2019 prišli tudi voditelji na taboru voditeljev “SREČAnje” in pa klanovci lani (2023), ki so se v velikem številu udeležili vseslovenskega tabora popotnikov in popotnic z geslom “korajža”.
Vsakoletno se udeležujemo skavtskih dogodkov tudi izven našega stega, ki jih pripravijo drugi stegi. Mednje spadajo IV izziv, Zaveži, Odbitek, Mnogolončnica, Jakec, … Pri marsikateri pa poleg novih poznanstev in lepih spominov prinesemo tudi nagrado za osvojeno prvo, drugo ali tretje mesto.
Od samega začetka sodelujemo pri akciji Luč miru iz Betlehema. Sprejem v Radovljici vsako leto privabi mnogo ljudi, Luč miru iz Betlehema pa ponesemo tudi v župnije, ki jih pokriva naš steg – vse od Ovsiš in Mošenj pa do Srednje vasi in Bohinjske Bistrice. Na sveti večer z našo pomočjo Luč miru razsvetljuje številne domove po okoliških krajih in vaseh. Tradicija je postal tudi pohod do vrha Begunjščice, kamor ponesemo našo Luč, da ta simbolno osvetli celotno gorenjsko.

Naš največji projekt do zdaj je bil 30-letnica stega, ki smo jo praznovali avgusta 2022 v Podbrezjah. Cel vikend smo namenili obujanju spominov in ustvarjanju novih s skupnim taborom stega. V nedeljo smo za zaključek imeli ‘Ruševje’, dogodek, na katerega smo povabili tudi vse bivše radovljiške skavte ter njihove družine, da so tudi oni lahko (spet) začutili pristno skavtsko energijo, ki je po preteklem vikendu kar sevala od nas.

Skavtsko življenje je v Radovljici od ustanovitve pritegnilo že veliko število mladih. Nismo bili vsako leto enako številčni, imeli smo vzpone in padce in tudi leto “zimskega spanja”. Trenutno nas je okrog 90, a če prištejemo še vse, ki niso več aktivni člani naše skavtske družine, a so v srcu za vedno Ruševci, je številka veliko, veliko večja. Ponosni smo na vse kar smo do danes zgradili in v prihodnost zremo z velikimi pričakovanji in željo, da bi svet pustili za spoznanje boljši.

V začetku pomladi zasedejo samci ruševca rastišča, kjer družno uprizarjajo svatovske plese: z vodoravno iztegnjenimi vratovi in z raširjenimi in dvignjenimi repi tekajo po bojišču kot kake pernate kepe, kašejo belino pod repom in glasno kavdrajo na svojski način. Vrat se jim pri tem močno napihne, rdeče žmule nad očmi pa jim nabreknejo. Zdaj pa zdaj se kak petelin ustavi, vzdigne glavo in izpusti iz široko odprtega kljuna glasen “čuj”. To počenjajo od jutranjega somraka do sončnega vshoda, zvečer pa predstavo ponovijo. Prav pogosto, posebno ko si pridejo preblizu, pa se vneto pretepajo. V bližini tičijo kokoši in čakajo na viteze.
Ruševec živi v Evropi do pirenejev, pa tudi v severnejših in zmerno toplih predelih Azije. Pri nas živi izključno v visokih gorah ob gozdni meji, v pasu ruševja, drugod pa tudi po barjih in travnikih, v svetlih listnatih gozdovih z mnogimi jasami in po vresju. V Evropi je število ruševcev zelo upadlo.
Ruševka znese 6-12 jajc, ki jih vali 25-27 dni; tudi piščance vodi sama okoli. Ti se znajo že po 24 urah izvrstno skrivati, po enem tednu pa že lahko letajo na kratke razdalje. V začetku pobirajo največ žuželke, kasneje pa uživajo bolj rastlinsko hrano. Stari ruševci imajo radi raznovrstne jagode, pa tudi popke in mlade poganjke, semena in žuželke. Ob svatovanju je petelin bleščeče modro črn, na zgibu perutnic in pod repom je pa bel. Gola, bradavičasta koža nad očmi je rdeča. Po tem času je nekaj tednov po glavi in vratu zamolklo obarvan, kakor kokoš. Petelin tehta 1,25 kg, kokoš pa okoli 900 g.
Zanimivost: v ruševcu je moč prepoznati gorenjsko narodno nošo; belo-črna kombinacija z rdečim nageljnom na glavi prav tako kot pri ljudeh zbuja pozornost tudi pri kokoših.

V začetku pomladi zasedejo samci ruševca rastišča, kjer družno uprizarjajo svatovske plese: z vodoravno iztegnjenimi vratovi in z raširjenimi in dvignjenimi repi tekajo po bojišču kot kake pernate kepe, kašejo belino pod repom in glasno kavdrajo na svojski način. Vrat se jim pri tem močno napihne, rdeče žmule nad očmi pa jim nabreknejo. Zdaj pa zdaj se kak petelin ustavi, vzdigne glavo in izpusti iz široko odprtega kljuna glasen “čuj”. To počenjajo od jutranjega somraka do sončnega vshoda, zvečer pa predstavo ponovijo. Prav pogosto, posebno ko si pridejo preblizu, pa se vneto pretepajo. V bližini tičijo kokoši in čakajo na viteze.
Ruševec živi v Evropi do pirenejev, pa tudi v severnejših in zmerno toplih predelih Azije. Pri nas živi izključno v visokih gorah ob gozdni meji, v pasu ruševja, drugod pa tudi po barjih in travnikih, v svetlih listnatih gozdovih z mnogimi jasami in po vresju. V Evropi je število ruševcev zelo upadlo.
Ruševka znese 6-12 jajc, ki jih vali 25-27 dni; tudi piščance vodi sama okoli. Ti se znajo že po 24 urah izvrstno skrivati, po enem tednu pa že lahko letajo na kratke razdalje. V začetku pobirajo največ žuželke, kasneje pa uživajo bolj rastlinsko hrano. Stari ruševci imajo radi raznovrstne jagode, pa tudi popke in mlade poganjke, semena in žuželke. Ob svatovanju je petelin bleščeče modro črn, na zgibu perutnic in pod repom je pa bel. Gola, bradavičasta koža nad očmi je rdeča. Po tem času je nekaj tednov po glavi in vratu zamolklo obarvan, kakor kokoš. Petelin tehta 1,25 kg, kokoš pa okoli 900 g.
Zanimivost: v ruševcu je moč prepoznati gorenjsko narodno nošo; belo-črna kombinacija z rdečim nageljnom na glavi prav tako kot pri ljudeh zbuja pozornost tudi pri kokoših.